Ko Phi Phi

Evo nas na Ko Phi Phi – ju. Kako in zakaj smo iz Sumatre prišli do sem, si lahko preberete v prejšnjih objavah TULE. Čeprav sva z Uršo na tem tajskem otoku že bila, je tokratna izkušnja malce drugačna, razlog za to pa je smrt Tajskega kralja. Aja … tole vse se je dogajalo leta 2016, da ne bo kdo mislil, da je to kaj frišnega :). V glavnem … Tajci so smrt kralja z najdaljšim stažem na položaju sprejeli izjemno čustveno. Da seveda ne govorimo o 1001 načinu žalovanja. Na kakšne načine so vse žalovali seveda nimam pojma, bi pa tule omenil vsaj nekaj tistih, ki so bili bolj očitni. Predvsem se je to žalovanje poznalo na družabnem življenju. Prepoved vseh zabav, glasne glasbe v gostinskih lokalih, prepoved prodaje alkohola v barih (v trgovinah se je alkohol lahko prodajalo samo ob določenih urah), predvajanje televizijski programov izključno črnobelo kar 1 LETO. Pi*** a se tole še komu razen meni zdi precej podobno trenutni situaciji pri nas???? ajde pustimo televizijo :P. No v glavnem v to “obsedno stanje” smo mi prišli na Ko Phi Phi, ki je sicer bolj “party island”, kot pa nek miren odročen otoček :).

Sedaj pa, kot vedno ko prispemo v nov kraj … v lov za prenočiščem. Glede na to, da je Ko Phi Phi precej turističen, so temu primerne tudi cene, ki so bile sicer še vedno čisto ok, pa vendar malce višje, kot v kakšnih manj turističnih krajih, ki smo jih obiskali. Bo kakšnih dveh urah iskanja, najdemo luštno sobico za 8E/noč, za vse 4. Cena sicer super, imala pa je ta sobica manjšo pomanjkljivost … približno pet milijonov stopnic, ki jih je bilo treba prehoditi do nje :). No ampak kakorkoli … za 8e/noč je to to. Aha na desni spodnji fotografiji, naš Lan protestira nad stopnicami :).

Ko se udobno namestimo v našem malem kraljestvu na vrhu hriba, gremo seveda najprej na sprehod po plaži in malo naokoli, preden zvečer zavijemo v vrvež zabav, fire showow, tajskega boksa in “bucketov”. No takrat še nismo vedeli, da bomo nočnega življenja deležni le prvo noč, potem pa bo za nami prišla kraljeva smrt in s tem tudi ustavitev vseg prej omenjenga :/.

 

Zvečer pa najprej na obvezne palačinke z banano …

 

… in pa na “bucket” :). Tajski otoki brez bucketa pač ne gredo. Kratko pojasnilo kaj je “bucket” za tiste, ki še niste bili na Tajskem … kanglica za v peskovnik, veliko ledu, veliko alkohola in pa malo dodatka (coca cola, sprite …), nekaj slamic in to je to :). Dobro, učinkovito :P, poceni!!! V glavnem, če greste na Tajsko in ne spijete vsej enega bucketa, niste bili tam :).

 

Za večerjo seveda obvezno street food, ki v Aziji skoraj nikoli ne razočara :). Razen morda na Filipinih, ampak o tem kdaj drugič.

 

Po večerji pa malo na obalo, kjer se vsak večer ful dogaja. Najprej na izjemno zanimiv fire show …

 

… nato pa na tajski boks, kjer sta se dobila priložnost pomeriti tudi Gal in Lan 🙂

 

Dvoboj je seveda ostal brez zmagovalca, ter brez poškodb :).

 

Naslednji dan smo namenili raziskovanju otoka. Ne glede na to, da je otok precej majhen, ponuja kar nekaj lepih razgledov in sprehajalnih poti.

 

V kolikor zaidete na Ko Phi Phi je tale razgledna točka “must see”. Res lep pogled na Ton Sai beach in na oba nasproti si ležeča zalivčka. Mi smo se sicer sem odpravili sredi dneva kar niti ni najboljša ideja, saj je vroče za pop***** … kot da smo v Aziji ane :). Kakorkoli … vroče za znoret, ampak bilo je vredno :).

 

Naslednji dan je čas za potapljanje. To je bil Galov prvi potop. Prvega bi sicer moral opraviti na Tailani na Sumatri, ki pa smo jo morali na žalost predčasno zapustiti, tako da je odpadlo tudi potapljanje. V glavnem, pred nami je super dan. Gala čakata dva potopa na 14 metrov, nas tri pa snorkljanje. Aha še to … cena je bila tudi precej normalna. Če se prav spomnim smo plačali za 2 potopa, ter za snorkljanje za nas tri dobrih 100 EUR. Pa gremo …

 

Najprej nas čaka malce vožnje z ladjico …

 

Nekaj inštrukcij in priprava …

 

… nato pa prvi skok v vodo.

 

Podvodno življenje tule sicer ni tako bogato, kot na Tailani (vsaj na prvi uč ne), ampak nima veze. Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli in prepričan sem, da ga tudi Gal ne bo :).

 

Zadnji dan na Ko Phi Phi ju smo preživeli malce naokoli po otočkih. Tu se je sicer najbolj poznala razlika med najinim obiskom pred nekaj leti in tokratno izkušnjo. Kot prvo … cene!!! Tokrat precej višje in vse skupaj poteka precej drugače. Pred nekaj leti so bili ti “čolnarji” veseli vsakega, z vsakim so malce poklepetali, te probali privabiti s seboj … tokrat pa dajejo vtis (najbrž tudi je tako), da jim popolnoma dol visi. Res škoda. Namesto nasmejanega, zgovornega modela, v čolnu ves zdolgočasen sedi brezveznik, ki ti samo od daleč pokaže cenik in se mu sladko j***, če greš naprej. Ne gre tu za zbijanje cene, da se razumemo, ampak enostavno za odnos, ki se je bistveno spremenil. Res škoda, ampak to je pač cena turizma in pa razlog zakaj se mi v osnovi turističnim krajem izogibamo. Tokrat smo pač bili prisiljeni se jih držati, saj Lan še vedno ni bil 100% ok, tako da smo se morali gibati nekje kjer bi lahko po potrebi dobil vsaj osnovno zdravniško pomoč.

 

Vsega lepega je enkrat konec in tudi nas čaka pot proti domu. Najprej trajekt nazaj do Krabija. Tule bi še omenil ceno trajekta … povratna karta iz Krabija na Ko Phi Phi nas je stala okoli 70 EUR za 4 osebe (2 odrasla, 2 otroka).

 

Na Krabiju smo preživeli samo en večer, tako da je bila najbolj logična izbira kaj početi … ja tržnica, kaj pa drugega. Kaj povedati o tej tržnici? V bistvu nič posebnega. Market, kot vseh ostalih 2436453345 v Aziji. En kup hrane, poceni cunj, gužva … to je to. Če si videl eno, si videl bolj kot ne vse :). Ampak vseeno prijetno zgužvan večer pred odhodom.

 

Zjutraj nas že čaka let do Bangkoka …

 

… in po doooolgem, dooolgem času … končno spet McDonald`s 🙂 in malce sprehajanja naokoli …

 

… zvečer pa nas čaka let domov, ki pa se žal tudi ne izide popolnoma tako, kot bi si želeli.

 

Na letu do Dohe, je Urši postalo slabo in prva (in edina) stvar, ki jo je doživela na letališču v Dohi je bil tale izjemno prijazen zdravnik :).

 

 

Zadeva se na letu domov v Zagreb ni popolnoma nič izboljšala … nasprotno … na letu do Zagreba je postalo slabo še meni, tako da Urša je ta let večinoma “prespala”, jaz pa sem stražil pred vrati sekreta, da sem bil po potrebi takoj na vrsti :P. To se morda sliši smešno, ampak ta let iz Dohe v Zagreb (in obratna smer) ima baje neko posebnost … CELOTEN let, je gužva za na sekret!!!! Človek ne bi verjel, če ne bi videl. V obe smeri … od trenutka, ko so ugasnile luči, da moraš biti pripet, pa do trenutka, ko smo začeli pristajati je bila za na WC ogromna gužva. Ampak domov smo prišli kljub takšnim in drugačnim tegobam in težavam in vedno se bomo z veseljem spominjali tega potovanja.

Leave A

Comment