In evo nas v Chiang Mai-u. Po doooolgi vožnji z vlakom, v Chiang Mai prispemo zgodaj zjutraj in pred nami je cel dan …

… in najprej si poiščemo prenočišče. Imamo res srečo, saj za res ugoden denar (cca 20e/noč) dobimo lepo, čisto sobo v centru … in to z bazenom, ki ga je treba takoj preizkusit :).

Ker nikakor nimamo namena dolgo časa ostati v Chiang Mai-u (zapustimo ga sicer še prej, kot smo mislili, ampak več o tem kasneje), gremo na kratek sprehod po centru mesta …

… in na kosilo. Seveda smo tole kosilo iskali precej dolgo, da smo ugodili vsem našim okusom. Fotr hoče na Tajskem jesti Tajsko hrano, otroka pa bosta to logiko dojela šele čez nekaj let :). Torej tajska hrana za fotra in pice za otroka in ženo :). No tule moram priznati, da sta imela otroka prav … pica je bila res vrunska (pri nas težko dobiš tako okusno), moj pad thai pa je bil zelo podpovprečen. Tolažil sem se vsaj s tem, da bi za ceno pice lahko pojedel približno 5 mojih pad thaijev :).

Po kosilu pa smo skočili še na Doi Suthep tempelj, s katerega se razprostira tudi izjemen pogled nad Chiang Mai. Tempelj je blizu mesta, dosegljiv z javnim prevozom, do njega pa (iz parkirisca) vodi 309 strmih stopnic. Seveda nič takšnega kar ne bi bil sposoben vsakdo, ki mu je uspelo prikrevsato do Chiang Maia haha.

Teli mulčki so pravi fotomodeli. Sicer s plačilom nikoli niso zadovoljni, ampak ok. Meni se ni zdelo (in se mi še vedno ne zdi), da bi bil kaj posebej škrt, ampak nisem bil edini, ki nisem izpolnil pričakovanj :).

Zdaj gre pa zares … čevlje dol in gremo.

Doi Suthep je (vsaj meni) eden lepših templjev. Ni sicer tiste pristnosti, ki jo občutiš ob pogledu na prastare, razpadajoče templje ki jih je že močno načel zob časa. Kljub temu je prenovljen, relativno velik tempelj, vsekakor prijeten za oko. Ne vem kako je sicer, ampak v času našega obiska niti ni bilo neke gneče, tako da je bil to super izkoriščeno popoldne …

Pogled na Chiang Mai …

Pogled na pozlačene, lesketajoče pagode in kipce je res nekaj posebnega.

Na poti proti domu, pa še fotka te ulice, z bujno električno napeljavo, ki me je fascinirala že ob prvem obisku Chiang Maia. Priznam, da takrat še veliko bolj, saj sem bil takrat prvič v Aziji. Ampak vseeno … če ne drugega je na zbudila spomine na poročno potovanje 🙂

Odkar smo predčasno zapustili Sumatro (zakaj, si lahko preberete TUKAJ), smo pač morali improvizirati. In tukaj sta si otroka zaželela morje … čudno ane :). Morje na Tajskem sicer ne predstavlja nekega posebnega problema, vseeno pa smo morali vzeti v obzir tudi Lana in njegovo bolezen – seveda še vedno nismo imeli pojma kaj mu je. Sicer je bil boljši, ni pa še bil popolnoma v redu. Tako, da smo morali iti nekam kjer bi sigurno našli zdravnika, če bi ga potrebovali, prav tako pa so morale biti povezave s celino dobre. Torej tukaj naše izogibanje turističnim točkam pač ni prišlo v poštev, ampak smo morali narediti ravno nasprotno – iti na najbolj turističen otok … in to je bil Ko Phi Phi – tudi zato, ker sva midva že bila tam in sva malce vedela kaj lahko pričakujeva.

Torej … odločitev pade ob 11ih zvečer, karte pa kupimo za ob 8ih zjutraj. Še vedno mi gre na jok, ko sem spomnim koliko so te karte stale (cca 430 EUR/4 karte), ampak ni bilo druge … cel teden tudi nismo mogli ostati tam :). Krabi … here we come :).

Od letališča to pristanišča z avtobusom, če bi tej razpadajoči kripi lahko tako rekli :). Ampak niti ni pomembno … mi gremo na morjeeee :).

Na trajektu pa enako kot prvič, pred nekaj leti. Kufre na kup in gremo. To bi bilo sicer čisto ok, če ne bi imel trajekt postaje ahahhaha. Potniki pa svojih punkeljnov seveda niso zlagali po vrsti, kot bodo trajekt zapuščali … ampak pač … metali na kup. In ko pride postaja – seveda se vsem mudi – tako potnikom, kot trajektu, se prične vojna za kovčke, ruzake, domače živali itd :). Po koncu bitke, hvala bogu brez postranske škode, nadaljujemo plovbo proti Phi Phi-ju.

Evo nas. Še drugič na istem pomolu. Tokrat sicer precej nepričakovano, pa vendar polni pričakovanj. Sicer še nismo vedeli, ampak tokrat nas je čakala malce drugačna izkušnja. Dan po našem prihodom je umrl Tajski kralj in žalovala je celotna država – in to na mnogo načinov. Več o tem pa naslednjič …

Leave A

Comment