Dobro jutro :). Tajska prihajamo!!! Po dolgi in na trenutke zares strašljivi vožnji iz Tailane smo spet v Singkilu. Noč smo preživeli mirno in Lanček je bolje, čeprav ima še vedno vročino in tisti grozni zadah (več o tem lahko preberete TULE. To je naš hotel (isti, kot ob prihodu), ter naša soba. Za 13 EUR na noč popolnoma ok, čeprav brez vsakega luksuza. V bistvu smo lahko veseli, da smo sploh še živi in se nam ni strop podrl na glavo :).
Tule bi morda samo omenil za kakšno doživetje nas je prikrajšala Lanova bolezen :/. Zaradi nje smo bili ob VRHUNEC POTOVANJA … treking na otoku Siberut, ki živi pleme Mentawai. Jp … to so oni (klik na link). Z njimi naj bi živeli, hodili po džungli … cele 4 dni :). Žal pa nam jo je naš mali Lanček malce zagodel in bo ta dogodivščina morala počakati na drugič. Vsekakor pa je vsaka stvar za nekaj dobra. Nam že ni bilo namenjeno. Morda je bilo tako celo bolje, saj je celotna zadeva izjemno zahtevna. Naš vodič nam je povedal, da že 10 let vodi turiste na te trekinge in naši otroci bi bili prvi, ki jih pelje …
Sedaj pa je pred nami vožnja nazaj do Medana, kar pomeni novih 15 ur stiskanja v džipu. Tokrat je z nami še Teresa, ki se nam je pirdružila na Tailani, tako da je vožnja malce bolj pestra. Predvsem za Gala, ki se je s Tereso super ujel in sta se zabavala celo pot :). Spodaj si lahko pogledate nekaj fotografij narejenih iz avta …
No tule pa vse skupaj postane zelo zanimivo. V Medan prispemo precej pozno zvečer, letalo pa imamo šele zgodaj zjutraj. Ker nimamo pojma kam bi se dali, se preko FB obrnemo na Simona, ki smo ga spoznali nekaj dni prej na poti od Tangkahana do Medana. Več o tem si lahko preberete TUKAJ. Simon se nam takoj oglasi, ter nam napiše kje naj izstopimo. Ko pridemo tja (nimam pojma kje je to bilo, saj smo morali tekst na telefonu samo pokazati vozniku, ki nas je odložil na dogovorjenem kraju), nas je že čakal Simon in njegov prijatelj Firman, ki sta nas peljala … K Simonu domov :).
Simon in Firman nam pripravita odlično – skorajda evropsko – večerjo in otroka so končno orenk najesta :). Piščančji nagci, pomfri, SOLATA!!! … in pa nekaj piv :). V glavnem prijeten večer, v odlični družbi, ki ga ne bomo nikoli pozabili :).
Pa smo že na letališču … na zgodnjem letu, ki nas pelje nazaj na Tajsko. Lan še vedno ni ok, vendar gre na bolje in vsekakor upam, da zdravnikov zaradi katerih sploh spreminjamo načrte, ne bomo rabili.
In gremo 🙂
Tule pa nisem čisto prepričan ali je bil ta let ali prejšnji let iz Bangkoka na Sumatro, ampak eden od njiju je bil najgroznejši let v našem življenju :). Takšne turbulence še nismo doživeli in prvič v življenju so se mi varnostni pasovi na letalu zdeli smiselni :). Če ne bi bili privezani, bi verjetno končali na drugem koncu letala :).
Bangkok … sploh ni tako velik ane :).
Evo nas … srečno pristali in že čakamo vlak, da nas pelje v center Bangkoka. Glede na Lanovo stanje, ki je sicer že precej boljše (iz ust mu še vedno ogabno smrdi) smo se odločili, da gremo tokrat popolnoma v nasprotno smer … ponavadi se turističnih krajev izogibamo, tokrat pa bomo hodili prav med turiste … ker je tam tudi najlaže priti do zdravniške oskrbe, če bi jo potrebovali.
Med čakanjem na vlak si sestradana otroka privoščita nekaj hrenovk.
Potem pa gas z vlakom v center …
… naravnost na glavno železniško postajo, kupit karte za Chiang Mai, ki je naša prva destinacija. Karte za nočni vlak nas stanejo cca 70 EUR, kar je zelo ugodno glede na to, da na ta način ne plačamo nočitve, v ceno pa sta všteta tudi večerja in zajtrk.
Akcija :). Kot zanimivost naj povem, da je bila na Tajskem zgrajena prva železnica v Aziji. In če sklepamo na tole vožnjo z vlakom (midva sva se tu peljala že drugič), bi rekel, da je to točno tisti vlak, ki je prvič peljal pred več kot enim stoletjem :).
Večerja …
In pa končno lahko noč :). Velikost postelj je sicer prilagojena lokalnemu prebivalstvu, kar pomeni, da je bila postelja za mojih 185 cm, prekratka za kakih 30 cm :P. Ampak preživel sem, čeprav sem imel zjutraj občutek, da se nisem peljal z vlakom, ampak me je le-ta povozil 🙂
V Chiang Mai prispemo ob sončnem vzhodu in se takoj podamo v lov za prenočiščem :). Več pa naslednjič …
Za konec pa še resnično posebna zgodba, ki se ni dogajala v Aziji, je pa tesno povezana s tem našim potovanjem. V tej in eni od prejšnjih objav (TULE) in ve tej sem pisal o Simonu, ki smo ga spoznali na poti od Tangkahana do Medana. ČEprav smo mislili, da smo Simona in Firmana videli zadnjič v življenju se naša zgodba prav neverjetno obrne :). S Firmanom smo se najverjetneje res videli zadnjič (čeprav je vse mogoče, kar dokazuje nadaljevanje te zgodbe), s Simonom pa smo se še srečali … in to na kraju kjer bi to najmanj pričakovali … PRI NAS DOMA :). Ja, pri nas doma … V Sloveniji :). Simon se je odločil, da se malce sprehodi po Evropi in ustavil se je tudi pri nas … za celih 5 dni :). Moram reči, da nam je bilo v izjemno veselje, da smo ga spet videli, ter mu razkazali našo lepo Slovenijo, obenem pa smo se mu na ta način malce oddolžili za vso pomoč in gostoljubje, ki nam ga je – popolnim tujcem – izkazal na Sumatri. Žal pa se ta zgodba ne konča tako pozitivno, kot se je začela :/. Simon je bil srčni bolnik. Ker mu je začelo zmanjkovati zdravil, se je odločil, da se domov vrne predčasno. Pomagali smo mu kupiti letalsko karto in urediti prevoz do letališča. Ko smo si pred odhodom še zadnjič stisnili roko, ter si zaželeli srečo, nihče od nas ni slutil, ta je tokrat res zadnjič. Žal je Simon preminul 8 ur po pristanku v Medanu, obkrožen s svojimi najdražjimi. Res, da smo se videli vsega skupaj 3x, da smo živeli na popolnoma drugih koncih sveta, v različnih kulturah … ampak iskreno … v tem kratkem času smo postali prijatelji. Kar kocine mi gredo pokonci, ko tole pišem, ampak takšno je pač življenje, Simon pa nam bo za vedno ostal v lepem spominu!